članek v Dnevniku

[prlek]

Je kdo v soboto bral članek o pokru in taroku v prilogi Dnevnika?
bi dal na net?
hvala

[Tobagovski]

dnevnik.si wrote: Novice.Dnevnik.si Tiskane izdaje/Dnevnik
Karte med Slovenci: Eni za pršut, drugi za milijone
Več vsebin - sobota, 10.12.2011
Tekst: Borut Mehle
Eden najbolj razvpitih svetovnih igralcev pokra je 78-letni kavboj Doyle Brunson, človek, ki je razliko med pokrom nekoč, ko je ta veljal še za dejavnost izključno »slabih fantov«, in pokrom danes, ko je postal malodane študentska igra, vsekakor pa najbolj priljubljena kvartopirska igra zahodnega sveta, opisal z besedami: »Nekoč s tem, da si dobil partijo, nisi naredil še nič, moral si še priti do doma.«
Gospod Ljubo (z nadimkom Ubijalec) teh novih časov ni doživel. Ta bržkone najbolj razvpiti ljubljanski kvartopirec je umrl pred dvema letoma v starosti 72 let, večini tistih, ki so ga poznali vsaj na videz, pa je bil znan kot človek v srajci. Kajti gospod Ljubo, dolgolasi, kljukastonosi suhljatež, ki se je pretežno gibal po ulicah okoli nekdanje kavarne Union, ki je bila nekoč zbirališče strastnih igralcev lota, je bil vedno oblečen samo v srajco, četudi je bilo zunaj minus 20 stopinj. Kot govori legenda, je do tega imidža prišel po neki stavi. Stavil naj bi, da bo neko določeno obdobje hodil naokoli samo v srajci, potem pa se je stila tako navzel, da ga ni opustil do konca svojih dni. In osnovna zabavnost je v tem, da se je za gospoda Ljuba vedelo, da je strasten kvartopirec. Igralec pokra in remija za denar. Ko je bil na kopališču Kolezija največji vrvež, bazeni prepolni, na košarkarskem igrišču pa so se igrale najbolj divje trojke, je gospod Ljubo sedel za mizo v senci v enaki srajci, kakršno je nosil pozimi (ok, kakšne tri spodnje majice je pustil v omari), in igral remi. Naključni mimoidoči bi seveda najprej pomislil, da so revežu od imovine ostali samo čevlji, srajca in hlače. Točneje žepi, v katere je vedno tlačil roke. Zato je gospod Ljubo dejansko figuriral kot živeče svarilo pred hazardom. In to v časih, ko se je poker razumelo izključno kot hazard. Današnje razumevanje se je namreč nekoliko spremenilo, saj so najradikalnejši filozofi pokra faktor sreče že skorajda teoretično ukinili.
Vladimir Jovović, ta hip glavni agilnež promocije pokra, ki jadikuje, da slovenski igralci vse preveč stavijo na anonimnost in so zato neuporabni v promocijske namene, bi v gospodu Ljubu bržkone prepoznal potenciale Brunsona. Če bi gospod Ljubo seveda pristal na sodelovanje, kar je sicer težko verjeti, saj je šlo za precej tihega in k izpostavljanju nenagnjenega človeka.
Igra mladih
V vsakem primeru pa človeka, ki je osebno poznal most med časi prej in danes. Tudi zato, ker je med igralci, ki smo jih v sredo zvečer videli sedeti za mizami blejskega casinoja, prevladovala golobrada mladež. Fantje, talentirani za »easy money«. Tudi debate med igralci so se, če že niso komentirali igre, vrtele okoli izidov tekem. Kajti precej jih je imelo v žepu tudi stavniške listke.
Holdem poker je pretežno igra fantov izpod tridesetih let. Igra nove generacije, ki naj bi jo po podatkih, ki jih je pri raziskavi trga zbrala proslula spletna stran, v Sloveniji igralo 70.000 ljudi. »Seveda sem igral tudi tarok, vendar pa mi, odkar sem v pokru, nekako ni več vznemirljiv,« je na primer povedal eden od udeležencev turnirja. Ki ni izjema. Marsikateremu staremu tarokerju ali igralcu šnopsa, ki je vsaj sodeč po nemalo kavarniških turnirjih predvsem v vzhodnejših predelih države prav tako še vedno živa igra, se po srečanju s pokrom vrnitev k starim družabnim igram zdi kot selitev iz športnega avtomobila v karavan.
A ni dileme. Najbolj razširjena igra med Slovenci je tarok. Igralo naj bi ga šeststo do sedemsto tisoč ljudi, kar je na primer desetkrat več od številčnosti članstva v najbolj množični prostočasni slovenski organizaciji – Planinski zvezi, ki šteje 60.000 ljudi. Takšne so vsaj približne ocene Henrika Peternelja, predsednika Tarok zveze Slovenije, ki resda ni prastara organizacija, saj je bila ustanovljena šele leta 2002. Ima dvajset registriranih društev oziroma združuje dva tisoč do tri tisoč registriranih igralcev. To so igralci, ki plačujejo 10 evrov pristojbine in imajo pravico nastopati na tekmovanjih, ki jih zveza organizira. In tudi tarokerji so pred štirinajstimi dnevi končali državno prvenstvo posameznikov v taroku, serijo tekmovanj, ki jo sestavlja dvanajst dogodkov. Predprejšnjo soboto je bil v Laškem zaključni turnir, zmagovalec serije oziroma državni prvak je postal Loris Šukljan iz Pirana. Takole pravi prvi taroker v državi: »Igram tudi remi, briškulo, trešet, šnopc, včasih smo odigrali tudi kaj malega pokra, vendar pa še po stari inačici s petimi kartami, medtem ko novega sploh ne poznam. Nasploh se je včasih več kartalo, čeravno se briškula in trešet na Obali še vedno igrata. Na Primorskem sta ti dve igri zagotovo močnejši od taroka. Prav tako od šnopca, ki je takisto redek. Mi je pa osebno najbolj zanimiv prav tarok. Je kombinatoren, precej se da razmišljati, hkrati pa je tudi družaben.«
Televizija ubija kartanje
Da je igranje klasičnih iger s kartami, katerih osnovni vzgib je družabnost in ne denar, v upadu, meni tudi Tomaž Butina, predsednik zveze za bridž, razloge pa vidi v ponudbi drugih oblik zabave, ki ubijajo druženje. Televizija in računalniki. To je tudi razlog za hiranje bridža, po drugi svetovni vojni pri nas prepovedane igre, ker bi naj bila buržoazne narave, medtem ko je kasneje bridž postal član zveze telesnokulturnih organizacij in je v institucionalnem smislu izmed vseh kvartopirskih iger prišel najdlje. Dno je menda doživel okoli leta 2001, ko je zveza premogla vsega 60 članov, medtem ko ima danes okoli dvesto registriranih igralcev bridža. »Bridž bi se lahko igral tudi za denar in obstajajo tudi veliki zagovorniki te opcije. Marsikdo bi igro vzel bolj resno, saj denar vnese dodatno vznemirjenje. Nekaj ljudi ga tudi igra, vendar pa za največ 50 evrov na večer. Kot opažam, je med igrami zelo napredoval poker, ki se mi zdi zanimiva igra, medtem ko je tarok, ko ste se enkrat naučili bridža, kvečjemu še igra za otroke, pa ne bi rad koga užalil. V vsakem primeru je bridž tista kvartopirska igra, ki je najbliže športu,« pravi šef slovenskih igralcev bridža.
Da, denar je osnovna razlika, ki igre deli na tako imenovane družabne in hazarderske. Na izključno prostočasne ter pridobitniške. Na tiste, v katerih zgolj zapravljaš čas, in tiste, ko poskušaš tudi v prostem času kaj zaslužiti. Če že nisi profesionalec in ti je prostočasna dejavnost postala osnovni poklic.
Medtem ko se turnirski igralci taroka spopadajo bolj ali manj za čast in morebiten topli obrok v pavzi turnirja, so se pokeraši na blejskem turnirju soočili za kanček več. Zmagovalca turnirja, ki se konča jutri, čaka uvrstitev na veliki turnir v Brnu in 3000 evrov igralnega denarja. Pri čemer je treba dodati, da je bil blejski turnir v denarnem smislu precej neatraktiven. Po eni strani je nudil premalo denarja profesionalcem, hkrati pa je bil s pristojbino 50 oziroma 150 evrov težje prebavljiv amaterjem. Kajti: »V Sloveniji bi večina najraje igrala turnirje za 20 evrov,« pojasnjuje Jovović in daje misliti, da se Slovenec tudi pokra loteva z malodane tarokersko strategijo minimalnega tveganja.
Prav v razlikah med značilnostmi pokra in taroka lahko prepoznamo razliko med dvema obdobjema. Med časom socializma in časom kapitalizma. Gospodič C., osebek blizu štiridesetih, ki še vedno igra obe igri in v taroku vidi nekakšno plemenito veščino, ki je ne želi opustiti, pravi: »Zadeva je zelo enostavna. Pri taroku lahko, četudi igraš za denar, zaslužiš ali zgubiš bistveno manj kot pri pokru. Kajti pri taroku staviš samo enkrat. Na začetku. Pri pokru lahko v eni igri staviš štirikrat. In partija, ki se začne povsem mirno, se lahko razvije v masaker.«
Tarok je bil torej malodane idealno usklajen s socialističnimi življenjskimi imperativi relativne družbene enakosti, sorazmerne uravnilovke in življenja z majhnim tveganjem. Igrali so ga tudi Stane Dolanc in drugi predstavniki nekdanje slovenske republike v Beogradu, ko so na rednih vsakotedenskih vožnjah potovali z vlakom na progi Beograd–Ljubljana.
Na drugi strani je poker igra nove kapitalistične dobe in ravno v tem bistveno drugačen. »Poker se mi zdi hazardna igra, ki je odvisna delno od znanja in intuicije, medtem ko je tarok miselna igra, čeravno je spet odvisna od kart, vendar pa ravno to, da nekateri igralci izstopajo po kvaliteti in rejtingih, govori, da ima neko logiko,« o pokru meni predsednik tarok zveze Peternelj, sicer tudi strasten strelec, in s tem bržkone dovolj natančno povzema odnos tistih tarokerjev oziroma njihovih istomišljenikov, ki poker apriorno zavračajo. »Poker se igra za denar, tarok kvečjemu za pršut. Obe igri imata širok spekter, čeravno je pri pokru večji. Pri taroku je namreč težko blefirati, medtem ko je pri pokru blef stalno prisoten,« pa na primer meni Jovović, s čimer se strinja tudi predsednik tarokerjev, ko pravi: »Blef pri taroku je enak samomoru.« In lahko bi rekli tudi, da je tarok igra, ki se jo človek nauči malodane v družinskem krogu, medtem ko se pokra nauči sam, zunaj družinskega kroga, na tujem terenu. Vsaj zaenkrat je tako.
Igra gospodov
Pa vendar se prav pokru in ne taroku, šnopcu, remiju, briškoli, trešetu, črnemu petru oziroma katerikoli igri, ki se igra s kartami, reče »gentleman's game«. Nemara prav zato, ker je posredi denar. Lahko tudi zelo veliko denarja. Radikalno veliko. Človek pa svojo pravo naravo kakopak pokaže, kadar je pod hudim stresom. Ko na primer zgubi nekaj tisoč evrov. To so okoliščine, ko pridejo na plan dejanske manire osebka. Jovović: »Da, pokru se res reče gentleman's game, vendar pa bi prav za naše slovenske igralce dejal, da so izrazito nekulturni. To izhaja iz tega, da jih mnogo igra predvsem na internetu in z nasprotniki komunicirajo preko chatov, ti pa dovoljujejo nevljudnosti, ki jih potem prenašajo v živo igro in na primer soigralca zmerjajo z ovco,« se je pridušal organizator državnega prvenstva. Očitno pod vtisom manjšega incidenta, ki se je zgodil na uvodnem ponedeljkovem turnirju, ko neki profesionalni igralec ni prenesel, da ga je premagal amater, in je nekajkrat naglas izustil, kako se mu more zgoditi, da izgubi »od največje ovce za mizo«, dokler ni dotičnemu prekipelo. »Dober igralec ne bi tega nikdar naredil. Ok, se je že zgodilo, da sem znorel oziroma da mi ni bilo prijetno, ko me je po čisti sreči izločil kak evidenten brezveznik, vendar pa se moraš pri tem zadržati. Konec koncev so ravno to igralci, ki največkrat najbolj izdatno donirajo denar za celo mizo, takšnega človeka pa nima smisla žaliti, ampak ga pameten igralec raje hvali in še bolj vzpodbuja,« je na cigareti ob jezeru navrgel svoj monolog eden od mladeničev, ki so sodelovali na turnirju.
»Moram vam povedati zgodbo o gospodu Dinu, Italijanu, ki mu ni problem na večer zapraviti dva tisoč evrov, ker jih pač ima. Njegova posebnost je, da rad igra na river (da objestno, navkljub najslabšim teoretičnim možnostim za zmago vztraja v igri do zadnje karte, kar pomeni, da igra na največjo možno srečo, op.p.). Čakanje na zadnjo karto mu je v največje veselje. Pretežno izgublja, kdaj pa seveda tudi dobi, kajti kdaj se mu tudi nasmehne sreča. In ob neki priložnosti se mu je zgodilo isto. Da ga je nekdo zmerjal z ovco. Ni sicer razumel, potem se je pa pozanimal in od takrat ne igra več, če so za mizo Slovenci.«
Kvartopirski narod
Na turnirju, na katerega so se pretežno prijavile amaterske ekipe, za eno od miz pa smo lahko opazili tudi teniškega igralca Gregorja Žemljo, ki se je s svojo ekipo kar solidno držal, je bilo tudi nekaj profesionalcev. Kot na primer ljubljanska trojka, ki ji je načeloval Matej Kokalj, udeleženec svetovnega prvenstva v Las Vegasu in profesionalec, ki slovi po tem, da je samo enkrat, torej prvič, vplačal denar za igranje pokra na internetnem portalu, kar pomeni, da je vložek zgolj nadgrajeval. No, na blejskem državnem prvenstvu, kjer je sodeloval na ekipni tekmi, je s svojima partnerjema, takisto profesionalcema, izpadel precej zgodaj. »V tem je čar pokra,« navrže njegov kolega.
Fantje na pragu tridesetih, ki se s pokrom preživljajo, potujejo od turnirja do turnirja, menjajo Barcelono za Las Vegas, tega za Dublin ali pač Brno, kjer igrajo turnirje s pristojbino 10.000 evrov. »Dejansko ne vidiš veliko mesta, saj smo pretežno v igralnici,« pojasni eden izmed njih, že na videz razumen osebek z urejenim podstrešjem, kot se temu reče. Jovović pravi: »Običajni mulci, ki so pokazali talent in s pokrom služijo denar.« In prebili lokalne povprečniške okvirje. Brez protežiranja in vnaprejšnjih privilegijev. Ker ti so nemogoči.
»Poker je moja služba. Lahko bi rekel tudi, da na neki način živim življenje športnika. Zjutraj grem v pisarno, kjer preživim kakšnih sedem ur in ves čas igram poker na spletnih mizah. Na petih ali šestih vzporedno. Ob tem se ves čas izobražujem, berem knjige o pokru, analiziram stvari. Če hočeš ostati na nivoju in zmagovati v konkurenci sto tisoč igralcev, brez tega ne gre,« med drugim pove Kokalj, fant blagih in mirnih potez, sicer študent fakultete za šport, in dodaja, da sta disciplina oziroma kontrola ega bistven moment kariere: »Ne smeš dovoliti, da ti uspeh ali neuspeh poruši človeško integriteto. Kajti uspešnost variira, jeza oziroma problemi z egom pa so pri pokru, če se z njim ukvarjaš na dolgi rok in profesionalno, najbolj pogubni,« pojasnjuje naš poker šampion, ki s svojo pojavo v primerjavi s pokojnim gospodom Ljubom nikakor ne deluje v svarilo, temveč prej kot reklama za hazardno igro.
In mogoče res škoda, da nista imela priložnosti odigrati partije ali več njih. Zavoljo nekakšne kontinuitete. Kontinuitete kvartopirstva, o kateri Jovović na primer pravi: »Slovenci so brez dvoma kvartopirci. Na vsak dopust vzamejo karte.«
V to kontinuiteto kakopak spada tudi prosluli ajnc, nekoč najbolj hazarderska igra, ki je v svojih časih najbolj masovno spreminjala lastništvo takšnih in drugačnih imovin. »Ajnc se v živo ne igra več. Igra se ga v igralnicah pod imenom black jack, kar je dobro v toliko, ker je bilo ravno pri ajncu največ goljufij pri mešanju kart,« pravi Franci Godnjavec, splošni poznavalec iger s kartami in šef Bridge kluba Tartini iz Portoroža.
In remi, ta takisto priljubljena družabna igrica? Kot se da zaznati po sporadičnih informacijah, naj bi se v najbolj divjih podzemnih partijah za denar igralo prav remi.

vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042494294

[Tobagovski]

hehe, kar se tiče nevljudnosti in pomanjkanje poker etiquette ma tale gospod Jovović popolnoma prav. dolgo nisem bil prisoten na live zadevah, okej, pustimo beznice, tam so lokalci glavni šerifi in se jih pač tolerira, posebej če so ovce. Ko pa na turnirju, ki je bil označen kot državno prvenstvo doživiš, da nekdo drugega slowrolla tko grdo, da sem jst zafarbal in nisem bil v hendu, bi ga kr pojedu, če bi lahko. da ne govorim o komentarjih medtem, ko ljudje niso v hendih, pa o kazanju kart le enemu osebku za mizo...svašta sem doživel, nekaj časa bo še rabil tale poker, da bo postal gosposki šport, ampak tako, da bo čimveč takih eventov, kot je bil ta na bledu, kjer bodo(mo) lahko tisti, ki premoremo nekaj class-a povedali tistim, ki ga nimajo, kaj to sploh je...

lpd

[biaggo]

hvala za članek

Tobagovski wrote: hehe, kar se tiče nevljudnosti in pomanjkanje poker etiquette ma tale gospod Jovović popolnoma prav. dolgo nisem bil prisoten na live zadevah, okej, pustimo beznice, tam so lokalci glavni šerifi in se jih pač tolerira, posebej če so ovce. Ko pa na turnirju, ki je bil označen kot državno prvenstvo doživiš, da nekdo drugega slowrolla tko grdo, da sem jst zafarbal in nisem bil v hendu, bi ga kr pojedu, če bi lahko. da ne govorim o komentarjih medtem, ko ljudje niso v hendih, pa o kazanju kart le enemu osebku za mizo...svašta sem doživel, nekaj časa bo še rabil tale poker, da bo postal gosposki šport, ampak tako, da bo čimveč takih eventov, kot je bil ta na bledu, kjer bodo(mo) lahko tisti, ki premoremo nekaj class-a povedali tistim, ki ga nimajo, kaj to sploh je...

+10

[prlek]

hvala za objavo...se pa strinjam, glede (ne)kulture
dodal bi samo to, da je za večino primerov kriv alkohol