Danes si bomo ogledali zelo pomemben koncept v turnirskem pokru, ki lahko zelo vpliva na vaš winrate. Govorili bomo o ICM-u.

Kratica ICM pomeni Independent Chip Model, kar se morda sliši precej sofisticirano, a nam ta le pove, kako moramo spremeniti svojo igro, ko se začnemo približevati denarnim nagradam in vse do heads up igre. Žetoni na tej stopnji igre namreč ne predstavljajo sorazmerno vrednost s količino denarja, kot to velja pri denarnih igrah.

Če smo bolj natančni, več žetonov kot jih imamo, manj so vredni in to precej vpliva, kako se lotimo igranja na določeni fazi turnirja. Efekt ICM-a je še toliko bolj pomemben na finalnih mizah, kjer lahko pridelamo precej dodatnega denarja, če le ostanemo potrpežljivi in pustimo, da se ostali igralci za mizo izločilo med seboj in si tako zagotovimo skoke navzgor (payjump) po nagradni lestvici.

Poglejmo si primer, kako se naš calling range spremeni od začetka turnirja, kjer računamo naše odločitve v cEV (1 žeton je vreden x v denarju $) in na finalni mizi, kjer lahko uporabimo ICM model.

Najprej si oglejmo situacijo, katero bomo preučevali:

Kot lahko vidite so štirje igralci za mizo, vsi s precej nizkim stackom. Blindi so 5k/10k z 1k ante. Chip leader na BTN ima 35bb, na SB je short stack z 8bb in mi imamo približno enako žetonov kot CO s 13bb. Igralec na BTN je šel all-in.

   

Če si ogledamo cEV, ki velja za cash game oziroma za začetne faze turnirja, vidimo da naj bi BTN porinil 36% svojih handov, mi pa na BB kličemo s 25%, kar vključuje vse pare, vse ase razen A2o, K8s+, KTo+, QTs+, QJo in JTs.

Zdaj pa si poglejmo enako situacijo, vendar si tokrat predstavljajmo, da smo na finalni mizi s štirimi igralci left na turnirju.

  

Kot lahko vidimo je razlika več kot očitna. Zaradi ICM-a si resnično ne želimo iti iz turnirja na četrtem mestu, glede na to, da ima eden od igralcev manjši stack ter še eden s podobnim našim, in bi si s tem teoretično lahko zagotovili dva payjumpa, katerih monetarna vrednost je velika glede na buy-in.

Ker pa se igralec na BTN-ju kot vodilni po žetonih tega dobro zaveda, lahko tukaj pusha ekstremno široko. Kot vidimo skoraj vsak hand - 94%. In kljub temu, ga lahko kličemo samo s 6,6% (77+, ATs+, AQo+).

Če pogledamo sliko zgoraj in klic s parom šestic, se -0,10 morda ne zdi veliko, ampak to predstavlja % celotnega nagradnega sklada. Sklad, ki smo ga vzeli za ta primer, je turnir z 1.000.000 $ GTD, kar pomeni da bi nas klic na tem mestu stal 984 $.

V obeh primerih zgoraj sicer predpostavljamo, da oba igralca igrata optimalno (po Nash rangeih). Zdaj pa si še poglejmo, kako se rangei spremenijo, če predpostavimo da se igralec na BTN ne zaveda v kako dobri poziciji je in porine le 40% svojih handov namesto 96%, ki bi jih lahko.

  

V tej situaciji se naš calling range ponovno precej spremeni, saj zdaj lahko kličemo le 3,5% svojih handov, kar pomeni TT+ in AK+. Če si še enkrat ogledamo 66 vidimo, da zdaj izgubljajo celo -0,61 equitya nagradnega sklada, oziroma 6.104 $, zato moramo biti previdni s handi, s katerimi kličemo all-ine, saj nas vsaka napaka stane veliko denarja.

Kako nasprotnik poriva svoje hande je seveda odločilnega pomena, a v veliko primerih imamo vseeno zvezane roke in moramo igrati zelo tight, čeprav nasprotnik poriva širok nabor handov.