pröyékt: (quot)getting out of orient express(quot)

[maliprofi]

Včeraj, kot načrtovano, po štirih urah dela pojedel iskender tavuk kebab, potem pa se spakiral in šel.
Je bil lastnik šokiran. Me je pa vprašal, kdaj pridem danes, v nedeljo. Ko sem mu povedal, da v soboto ne dellm, kaj šele v nedeljo, je bil še bolj šokiran, saj mu ni bilo jasno, kako lahko v EU pride nekdo, ki ne dela ob sobotah in nedeljah.......
Me je imelo, da bi mu povedal kratko pridigo o stvarjenju sveta in počitku na sedmi dan, ter izletu v nakupovalni center na šesti dan, kot piše v svetem pismu, ampak bi to le stežka razumel, pa sem bil raje tiho. Poleg tega mi itaq ni bilo do tega, da sem na šihtu, medtem, ko moji kolegi v povorki v Markovcih pijejo kvinton in delajo oslarije. Se tolažim s tem, da si za fašenk ne bom polomil reber, kot se mi je to zgodilo lani, ali pa porezal roke, kot se je to zgodilo pred petimi leti, ali pa ......
no ja, pustimo zdaj pustne poškodbe. Pri nas, na Ptujskem Polju je to nekaj normalnega, da se ga na fašenk nažehtaš in delaš oslarije, takšne in drugačne.
Včeraj me je zamikalo, da bi se daneš šel malo adrenalinskih športov, če že ne bom norel v povorki in v šotoru, ter si v rent a caru vzel avto, pa so mi to preprečili, ker me je vsak vprašal, kako dolgo sem že v Istambulu in koliko kilometrov že imam za sabo, pa mislim, da so imela njihova vprašanje nek smisel, zaradi česar se nisem zlagal, ampak povedal po resnici. In tako nisem dobil niti hyundaja.
In danes bo največji adrenalin v taksiju do centra mesta. V vsakem primeru bom pred izletom s taksijem šel na WC, ter si ne bom oblekel belih gat, da ne bodo preveč vidne posledice vožnje.
včeraj sem iz varnega zavetja prehoda za pešce naredil fotko ceste, ki sem jo nameraval peš prečkati pred nekaj dnevi. Fotka ni bogvekaj, ker sem tapravo kamero pozabil doma, s kamero na telefonu pa ne moreš delati bogvekakih fotk, tudi če ima milijardo pikslov, po drugi strani pa goriščno razdaljo 2 mm in 5 mm velik objektiv.....

tak.
zdaj pa na bazar.

[smukc]

na šesti dan pa v nakupovalno središče.. zabavno =)
ni mi pa jasno, kako to, da je tvoj blog v smetišču?
enivej, lepo se imej v istanbulu!

[maliprofi]

smukc wrote:
ni mi pa jasno, kako to, da je tvoj blog v smetišču?

sam sem ga dal tja.
saj itaq nima nobene veze s pokrom, in po 24. marcu ga bodo vsi pozabili, tako, da je smetišče zgodovine že zdaj pravo mesto za tole pisarijo......

[maliprofi]

6. marec 2011
dan, ki si ga bodo prodajalci na bazarju zapomnili kot najboljčrn dan v njihovi zgodovini. Tja je namreč prišel eden najbolj trdih pogajalcev. Slovak iz Slovenije. Nič kaj mali profi pogajanja. Če greste na moje prejšnje delovno mesto, kjer sem bil izmenovodja v proizvodnji, vam bodo povedali, da se z mano ni bilo dobro pogajati. Če si se pogajal, si lahko samo naj.....
najebal.
pa naj korejsko jeklo izbriše, če hoče.
Ko sedaj gledam zgodovino pogajanja, mi več ni jasno, kdo je koga. Sicer sem si nameraval kupiti samo en paket nogavic, sedaj jih imam 36, ali 48. In namesto ene kapice za fotra, imam 4. Ampak ceno sem zbil. Ko mi je prodajalec rekel "last price", sem jaz rekel "OK" in se obrnil in šel naprej. In blef je deloval.Pritekel je za mano in zadnjo ceno je še malo spustil, potem pa mi podtaknil še en paket čaja, ali nogavic, aličesažepač.....
Po težkem pogajanju sem rabil sprostitev in sem izpolnil enega od ciljev projekta.

mmmmmmmmmmmmm
vonj po raznoraznih tobakih, po razžarjenem oglju, po čaju, te res pomiri.
Potem sem si ogledal center mesta, ki je v bližini, nič posebnega, kupi kamenja, zloženi na različne načine, v različne oblike, različnih barv. Turki bi si radi prihranili nekaj denarja za čiščenje, zato se moraš, preden stopiš v njihovo notranjost, sezuti. In ker mi švicajo noge, sem se odpovedal obiskom teh zgradb, saj ne bi rad še koga ubil s svojim plinom iz čevlja, ki je bil, kot je rekla reklama v Hervisu "made for walking".
Med sprehodom po centru mesta sem tudi našel hamam, kjer kompletni program stane okrog 30 ojrof, ampak bom pogledal, če se da najti kaj ugodnejšega.
Pred restavracijami v centru stojijo možički, ki te sprašuejo, od kod si in potem s tvojega odgovora napeljejo razlog, zakaj bi tudi ti moral iti v ta lokal. Mene je premamil tisti, ki mi je na moj odgovor, da sem iz dežele na sončni strani alp, rekel "cestitam za zmago". Ko sem ga debelo pogledal, mi je razložil, da so v njihovi restavraciji jedli košarkarji iz Slovenije, ko so igrali na SP v Istanbulu lani. Saj ne da bi mu verjel, amapk ker me ni imel za slovaka, sem šel noter. Predvsem pa zato, ker sem bil lačen.
Po jedi pa je itaq bil čas, da grem počasi nazaj v hotel.
Ne staksijem, kot sem nameraval zjutraj, ampak sem šel z metrojem, ki je hitrejši in cenejši, kot so mi povedali na recepciji zjutraj. Baje da te taksist, ko vidi, da nisi najbolj domač v Istanbulu tako ali tako nategne in naredi kak dodatni kilometer.
Pa še dve zanimivi fotki:


zdaj pa upam, da iz mini FTOPS čimprej izpade teh preostalih 3800 igralcev, da si lahko grem jutri po dodatnih 36 parov nogavic in da poskusim, kakšen nakit lahko dobiš iz bankomata.....

[maliprofi]

benti kebab.
iskender kebab, döner kebab, pasha kebab, tavuk kebab, pa še nekaj drugih, potem pa vsi še v različici šiš, pa benti olive in kumarice in pečen paradajz in feferone in vseskupaj.
Jaz bi lepi, mastni, domači svinjski šnicl.
Pa ga ni.
Mesto z 19 mio prebivalcev, pa nimajo ene crknjene svinje, da bi iz nje naredili šnicle. Saj je okrog in okrog morje. Mogoče bodo kakšno našli v morju, kako plava iz Grčije. Mogoče pa je katera pobegnila iz Bolgarije. Ni za lase privlečeno. Če naši medvedi lahko gredo vse do bavarske, zakaj potem ne bi mogla ena svinja priti iz Bolgarije v Turčijo?
Sem šel na google. In probal najti steakhouse. Ja.
saj jih je. Pasha steakhouse, sultan steak house, efendi steak house, ni pa nobenega normalnega. Kaj šele, da bi imeli kak bavarian house. Ko sem pomislil na bavarsko hišo, sem se na delu začel samemu sebi smejati, ko sem si predstavljal ritasto turkinjo z majhnimi joški in feničanskim nosom v dirndlu, kako nosi pet kriglov pilsa in eno pečeno svinjsko kračo.
Jabolko.
Najbolj razširjen sadež na svetu. Ker drevo ni občutljivo. Se hitro prilagodi razmeram. Zakoplji jabolko v zemljo, pa bodo spomladi pognale tri jablane. Zakopli na njivo dve toni mandarin in tri tone pomaranč, pa ne bo pognalo nič, razen plevela, ker bodo tla dobro pognojena. In tu ne dobiš dobrih jabolk. Same neke krastave, pol gnile, nič dobre, imajo pa mandarine, pa olive in in banane. Da bi vsaj imeli kakšen grany smith. Pa makar iz Libije.
No ja, vsaj zjutraj je bilo fajn gledati gručo na prvi pogled Kitajk, ki so govorile rusko. Torej so bile iz nekega -stana. Kazah, Uzbeki, ali tadžiki. Luštne, visoke, z dolgimi nogami. Niso pa bile rokoborke, prej kakšne odbojkašice ali košarkarice.Ona dva klinca zraven njih pa kot dva rokoborca. Kot da bi jim kdo rad kaj storil. Nič ji ne bi naredil. Otroke že imam. Tri. Ne rabim še enega. Samo mednarodne stike bi navezal, malo promoviral slovenijo v tujini in ji pokazal mojo zbirko znamk, ki jo vedno nosim s sabo. Ona gorila pa me gleda.
KAJ JE? KAJ BULJIŠ? BI SE RAD TEPEL? POJDI VEN, PA ME POČAKAJ. Medtem, ko boš ti zunaj, pa grem hitro po svoje znamke......
Pa pri večerji je danes delala natakarica, ki sem jo danes prvič videl. Ritasta, z malimi joški in feničanskim nosom. In prijazna. Vedno, ko je prišla k mizi, se je nasmehnila. Za svojo mizerno plačico in nekaj bakšiša se mora smehljati tudi starim, pohotnim slovakom, pardon, slovencem, ki jo s pogledi slačijo, medtem, ko jim servira juho in se sprašujejo, če je res, to, kar pravijo.
Da imajo turkinje čisto dol pobrite, namreč......
Če drugega ne, vsaj internet se je popravil, da lahko nemoteno izživljam svoje frustracije in tiščim all in v prvem hendu na SNG.
Z AA.
Pa v fitnesu sem si že pred nekaj dnevi usposobil en bicikl, da lahko normalno gonim. Me že noge bolijo od tega bicikla. Mi je žal, da sem ga popravljal. Bi raje na postelji ležal. Pa televizijo gledal, pa čipsin kikiriki iz minibara požrl, da bi imel še večji vamp.
Pa eno radijsko postajo sem našel, kjer ne nabijao celi dan turške muzike, ali pa imajo samo poročila,ki jih itaq noben ne razume.
Danes so imeli dvakrat pesem, ki je nisem slišal že dolgo, dolgo. Ni čudno, ker je bila narejena samo z enim namenom, ko je odslužila temu namenu, pa je šla v pozabo....
Ampak jo bom privoščil tudi vam.
Da je ne pozabite.

P.S
kdo je že bil na olimpijskih igrah, na katerih sta pela to pesem, favorit na 400m, pa mu je v polfinalu po desetih metrih počila mišica na nogi in je prišepal v cilj kot zadnji??

[Damc]

Pa eno radijsko postajo sem našel, kjer ne nabijao celi dan turške muzike, ali pa imajo samo poročila,ki jih itaq noben ne razume.

A res?...nobody

[maliprofi]

ja, danes sem zakjlučil projekt v Istambulu, ju3 grem naprej, čisto blizu, samo 7 ur vožnje z avtomobilom, v bližino Izmirja.
Sicer pa mi na za iti, ker je bilo ves čas, kar sem tu, vreme za en k., včeraj in danes je celo naletaval sneg, od jutri naprej pa naj bi se začelo spomladansko vreme.
Do sedaj sem sem izpolnil samo tri in pol točke projekta:
nisem dobil driske,
pojedel sem ogromne količine oliv
pokadil sem vodno pipo
kupil sem si poceni kavbojke, nisem pa si kupil dveh majic hugo boss.
Vse ostalo pa je šlo iz takšnih ali drugačnih razlogov v maloro.
Je pa vseskupaj ena zanimiva izkušnja, ker med ljudmi z popolnoma drugačno mentaliteto se moraš res znati prilagoditi, ker oni se tebi ne bodo, pa pika. In potem jadraj, kakor veš in znaš. Ko zatiltaš, pa te itaq noben ne razume, ko pošlješ vseskupaj v tri pixxxx maxxxx. Po moje že vedo, da ni iz mojih ust prišlo nič dobrega, ampak te vseeno gledajo, kot da ni bilo ničl narobe in se lepo prijazno smehljajo.....
Ampak je jeba, če če instaliraš 700 000 ojrof vreden stroj, oni pa bi, še preden je stroj šel v zagon, vse spremenili, izboljšali, odstranili vse varnostne sisteme, ker brez njih stroj boljše in hitrje dela, če pa kak rikne, pa je to matematično gledano enako, kot če bi nekomu v Sloveniji odtrgalo pol prsta....
Najboljše pri vsem skupaj pa je to, da ga moti, da zaradi varnostnih naprav izgubi tri sekunde preden zažene program, zaradi nereda v proizvodnji pa izgubi minuto.
Pa pustimo zdaj to......
Glavno, da danes spet dela internet. Zadnja dva dni je bila spet tuga. "đenerali not work internet somtajms....."
Se zgodi.
Posledica pregoste naseljenosti in prepočasne izgradnje infrastrukture. Ne moreš pomagati. Samo srečen si lahko, da si na sončni strani alp.
Pa ne samo zaradi interneta, ki crkne dvakrat na leto po pol ure......
Zdaj pa hitro heftat, da nadoknadim izgubljeno, mogoče pa tud zato, da izgubim tisto, kar sem prišparal v teh dveh dneh, ko nisem mogel igrati....
pa še odgovor na vprašanje, kdo je bil favorit na 400m v Barceloni.
derek redmond.
zakaj je on ostal v spominu, nihče pa ne ve več,kdo je dobil zlato medaljo, pa spodaj.....

njegova atletska kariera je bila končana, danes pa se preživlja kot motivator..........

[maliprofi]

včeraj potovanje v Maniso.
Na Turškem predstavništvu nemškega podjetja za katerega delam, so mi včeraj dali enega, ki bo z mano, pa me malo gledal, da se kaj nauči. So se tako kratkoročno, tri minute pred odhodom odločili. Pa odhod je že itaq bil prestavljen, ker je treba popiti eno kavico, pa kakšno reči, pa počakati na nekoga, ki bi me tudi rad videl, pa spet kavica, pa se en spomni, da bi mogoče baklavo, pa spet kavico, ....
Ej, fantje, saj ni problema, jaz bi celo življenje lahko kavico, pa baklavo, pa tako naprej, ampak jaz imam mrtve linije (*), katerih se moram držati.
(*) (zakaj bi uporabljal angleške izraze, če imamo svoj jezik??)
Če se jih ne bomdržal, pa bo treba karto za avion zamenjati, pa si jajca odrezati, da me moj šef ne bo mogel obesti za njih.
In potem še ena dobra ideja, ki me je spet stala dve uri:
so se odločili, da z mano ne gre Özen, ki ne razume nobenega od štirih in pol jezikov, ki jih razumem in govorim jaz, ampak bo šel z mano en, s katerim se bom z lahkoto sporazumeval, ker zna moj materin jezik.
Mi je takoj nekaj smrdelo. Pa ne po ribi. Bo prišel Ahmed. Pol ure čakanja. Ahmed je po lastnih besedah Bosanec. In potem tem dopovedati, da on ne razume mojega materinega jezika, čeprav je bila prej Jugoslavija in je bila vse ista država.
Kako?
Slovenija drugi jezik?
Ja, saj vem, dva milijona nas je, pa svoj jezik, malo čudno.
Ampak če bi vedeli, da prekmurec ne razume primorca, primorec pa ne dolenjca itn itn, potem bi še danes razpravljali o tem.
Ampak saj ve Ahmed malo angleško.
Ni blema, ker jaz poznam njegpov materin jezik.
In potem sva z Ahmedom razjasnila, kakšen bosanec je on. Bolj bogi Bosanec. Njegov ded se je preselil iz Bosne v Turčijo. Ampak on, pa tudi njegova mati, pa njegova žena, so vsi rojeni v Turčiji. Ampak vsi znajo bosanski jezik.
Videti je, da je tam, kjer on živi, bil sem pri njem doma, da si je spakiral kufre, kar precej ljudi, ki imajo prednike iz Bosne, saj se je na bencinski črpalki, ki je v bližini njegovega doma, pogovarjal v po njegovih besedah, v bosanskem jeziku.
Zakaj po njegovih besedah? Ker se je v zadnjih 100 letih, odkar so se njegov ded in njegovi vrstniki odselili iz Bosne (nazaj?) v Turčijo, ta jezik kar malo spremenil. Ampak, saj gre, če je le volja......
V glavnem sva z Ahmedom krenila novim dogodivščinam nasproti. Najprej sva krenila proti trajektu v azijski del Carigrada, potem pa s trajektom nekam čez. Bližnjica, ker po kopnem je okoli. Do tukaj je bilo še vse v redu. Itaq je podnevi vsepovsod zastoj, zato nisem opazil, kakšen mojster vožnje je Ahmed.
Ljubi bog.
Vozil sem se na zadnjem sedežu na motorju.
Vozil sem se na voznikovem sedežu na motorju.
Vozil sem se s svojimi kolegi, ko smo bili pijani do daske.
Vozil sem se po haloških cestah v megli in snegu.
Vozil sem se na kmečkem vozu, ki so ga vlekle krave.
Vozil sem se z vlakcem smtri.
Ampak še nikoli me ni bilo tako strah, kot z Ahmedom. Avtocesta ni zanj. Istambul, 30 km/h, OK. Apak več kot 40.......
Ne.
In še nazaj na avion moram z njim, v Istanbul.
Po kakšnih 100 kilometrih sem mu predlagal, da se zamenjava, če je utrujen.
Ne
Po 200 km isti predlog.
Ne. Ni utrujen.
Po 250, 300, 350, 400 in 500 km tudi ni bil utrujen.
Ne.
Ko sva prišla v Maniso, spet ne. Sem rekel, Ahmed, jaz imam navigacijo, bova lažje našla, če jaz vozim.
Ne, bo navigacija povedala tebi, ti pa boš meni rekel, kam naj peljem.
KATASTROFA.
No ja, na cilj sva prišla živa, nekaj voznikov, ki so se peljali po isti cesti kot midva, se verjetno trese še bolj kot jaz, ampak smo živi.
Hvala bogu je vsaj hotel fajn.
Da mi boste vsaj malo fouš:
http://www.anemonhotels.com/AnemonMa...fGalerisi.aspx
Danes zjutraj pa sva si šla pogledat, kje bom delal.
Industrijska cona, ki ji ni konca in kraja, pa še jo širijo.
Bela tehnika.
Bosch, Siemens, Indesit, Ariston, .....
So s hribov zvabili še zadnje pastirje, ki bodo delali kot črnci za belega gospodarja.
Midva sva pri Boschu. Delajo kovinske dele za gospodinjske stroje. Polovico.
Druga polovica delov se proizvaja v kakšnih 300 km oddaljeni tovarni, sestavljajo pa se v neki tretji tovarni. Do tričetrt. Da ne bi slučajno kak Turek prišel na idejo in si sestavil svojega štedilnika ali pomivalnega stroja.
Do konca pa se stroji sestavijo v Nemčiji. In potem nalepka Made in Germany.
Ampak, da ne bom preveč jamral, vodja proizvodnje in njegovih prvih 10 podrejenih so Nemci. Alles in deutscher Hand. Keine Improvisation. Zack Zack, tak, kot je treba. Vsaj nekaj.
Pa kantina ima tudi neturški meni. Ampak nobene svinjine.
Si po ogledu fabrike, kjer so danes danes vsi delali, razen vodilnih seveda, od katerih se je en ekstra pripeljal zaradi mene in se mu je precej mudilo, saj je sobota, v soboto pa ja ne moreš delati, ogledal še mesto.
Manisa
kakšnih 30 km od Izmirja proti SV.
291000 prebivalcev, trije hoteli s petimi zvezdicami, da imamo jaz in meni podobni kje spati, eno naselje z majhnimi bloki, v katerih so "luxury suites", da imajo kje spati vodilni kadri v proizvodnji, ki so tu dalj kot dva tedna in seveda ogromno število betonskih kock, da se pastirjem ni vsak dan treba vračati na planino, ampak prespijo kar tukaj.
Pa da ne bo pomote:
Z besedo pastirji ne mislim nikogar žaliti. To so judje, ki so še včeraj bili nekje, v okoliških planinah, kjer niso imeli kaj veliko materialnih dobrin, so pa delali, kadar se jim je zahotelo, imeli so za jesti in streho nad glavo, bili so svobodni.
Po moje jim je bilo lepše, kot danes, ko imajo redno službo, v kateri jih neprestano nekdo priganja, k u r c a, jih jebe v glavo, imajo pa enako malo materialnih dobrin. Kajti če dobili vsaj malo pošteno plačo, potem se ne bi splačalo seliti proizvodnje tako daleč na jug in prevažati enega kurčevega štedilnika sem in tja po Turčiji, na koncu pa še v Nemčijo.....

[biaggo]

navdušen nad postom!

[maliprofi]

včeraj nič posebnega.
spal do desetih, šel na zajtrk, ležal do enih, vmes pisal bedarije po forumu, odigral par sngjev, prek neta pogledal tek na smučeh, potem pa sva šla v izmir.
Po besedah Turkov, turški St. Tropez.
Ma ja.
Že na vhodu v mesto sem vedel, da nekaj ne bo štimalo, saj je ob znaku IZMIR bil podatek, da ima mesto 2.700.000 prebivalcev. Še eno prenatrpano industrijsko mesto z ogromnim pristaniščem, okrog katerega, za razliko od Rotterdama ali Hamburga ni rdeče četrti.
Ker sva z Ahmetom bila oba prvič v tem mestu in nisva vedela, kam naj greva, sem predlagal da se drživa črednega nagona in sva se peljala tja, kamor je šla večina.
In prišla sva kar pravilno, če odmislim, da sva lep čas iskala mesto za parkiranje, pa ker so bili vsi tam, ni bilo prostora v kafičih, ni bilo prostora za sedeti ob vodi, skratka kar lepo število prebivalcev mesta se je gnetlo tam.
Že po nekaj korakih, ki sem jih naredil, sem ugotovil, da sem kljub 20 stopinjam, in lepemu, sončnemu vremenu, edini, ki hodi naokrog v kratkih rokavih. Ampak nič ne de, turkinj to ni motilo, saj so se lahko naužile pogledov na moj atletski telešček, spakiran v poceni ozko majico Hugo Boss, ki sem jo kupil na bazarju.
Ja, ja, rezultate dolgoletnega oblikovanja telesa s hektolitri piva in sedenjem za poker mizo pa rad pokažem svetu....
Sicer pa mene ta riva ni nič kaj navdušila, saj je v vodi plavalo precej nesnage, kar pa je bilo tudi za pričakovati za vodo, v katero serje in meče odpadke skoraj za eno in pol Sovenije prebivalcev.
Da je Izmir res monden kraj, pa so dokazovale makine tipa Q7, Buick Navigator, ter nekaj športnih igračk nemških proizvajalcev, ki so bile parkirane vzdolž obale, ter nekaj luksuznih hotelov.
Jest sva šla v restavracijo, kjer so pred vhodom imeli napisano, da imajo v ponudbi tudi "tavuk schnitzel".
Čeprav je bil piščančji dunajski s pomfrijem grozen, spominjal me je na zgodnje poskuse kuhanja avtorja te pisarije in bi ga v vsaki slovenski gostilni natakarica, pospremljena s pripombami, ki jih tukaj ne bi omenjal, jadrno odnesla nazaj v kuhinjo, je po dveh tednih turške kuhinje vseeno teknil.
Ta palma, pa čeprav kovinska, pa je ena redkih stvari, ki so mi bile všeč, če ne upoštevam precejšnjega števila luštnih turkinj, ki so se, žal preveč zimsko oblečene, sprehajale ob obali in se naslajale ob pogledih na moj atletski telešček in si predstavljale, kako bi njihovi lasje plapolali v vetru, ki bi ga zgoraj omenjeni telešček ustvarjal, ko bi se ritmično gibal naprej in nazaj.....

Pot nazaj v Maniso, klasika, se izgubila, peljala rikverc po štiripasovnici in ostale dogodivščine, ki spadajo zraven.
Danes pa spet na šiht.
Po dveh urah sem si začel peti tisto znano

Po štirih urah nisem več bil tako navdušen, ker ne vem, kaj naj tukaj počnem do petka, če bo šlo vse tako madafakin po maslu, kot gre trenutno.
In ker je šlo vse lepo po maslu, sem si zvečer privoščil malo kopanja v bazenu, ki ni tako velik, kot je videti na fotkah (photoshop naredi svoje), zaradi česar je bilo skakanje na glavo dveh razposajenih Rusov še toliko bolj moteče.
Sicer sem razmišljal, da bi dal vsakemu eno okrog kepe, pa sem se spomnil, da je zadnji film, ki sem ga gledal bil full ring king in ne kak kung fu film, zaradi česar sem se odločil za nežnejšo obliko maščevanja.
Onadva namreč nista vedela, da sta se zamerila odlikovanemu veteranu vojne za Slovenijo in šolanemu diverzantu.
Odšel sem v savno, kjer sem ju počakal v zasedi.
In ko sem slišal da se njuna glasova in njuni kresajoči koraki počasi približujejo savni, sem na kamne spraznil vso vodo, ki je še bila v vedru in elegantno smuknil ven, pri vratih sem ju še lepo prijazno pozdravil in odšel.
Mislim, da sta se zašvicala full.
Upam, da bosta tam tudi jutri. Jima bom pripravil še eno mino presenečenja. Iz mini bara bom vzel vse flaške vodke in jih pred njunim prihodom izpraznil na kamne.
Pa na zdravljot.
Upam samo, da ne bosta padla v nezavest in na koncu klavrno končala na lesenih klopeh....
V končni fazi pa, tudi če bosta dva Rusa manj, se ne bo poznalo.....
Največji problem bosta verjetno imeli njuni kešpički, ki si bosta morale najti nove sponzorje. Ampak, ker obe dobro zgledata,še najbolj pa takrat, ko njuni napeti ritki sedita na kolesih v fitnesu, mislim, da ne bosta imeli preveč težav......

[nejc1805]

na prvi pogled predolgi report,ampak potem pa uživaš v vsakem stavku..vidim,da si uporabo atletski telešček in plapolanje v vetru,hitro se učiš :lol: :lol: bravo,to so kvalitetni projekti ,ne pa AQ

[maliprofi]

Pravzaprav nič pretresljivega, razen tega, da mi je Ahmet včeraj zjutraj dal peljati avto, ker bi on rad nekaj fotografiral.
Od takrat vozim samo jaz. Mu je verjetno bolj všeč moja vožnja, kot pa njegovo napenjanje.....
Sicer vedno razmišljam, da bi v kakšnem krožišču malo zadriftal, še posebno v industrijski coni je asfalt tako lepo gladek in prašen, ker je ogromno gradbišč, a se bojim, da bi potem spet on prevzel krmillo, pa si drift šparam za zadnji dan.....
Včeraj na šihtu spoznal eno zanimivo deklino, je šefica programerjev za CNC stroje, z zanimivo življenjsko zgodbo. Sva šla na kavico in iz razgovora z njo ugotovil, da je Turčija na nekaterih področjih precej drugačna, kot sem jo videl jaz.
Opazil sem recimo, da je tako v Istanbulu, kot tukaj in v Izmirju manj žensk z naglavnimi rutami, kot recimo v 16. okrožju na Dunaju, ali pa v določenih četrteh Kölna ali Berlina, da sploh ne omenjam Sarajeva. Resnica pa je, da so Turki še vedno precej zategnjeni, čeprav na prvi pogled ni tako videti. Eden od razlogov je tudi ta, da je Turčija zelo sekularna država, zaradi česar ljudje ne kažejo preveč radi svoje verske pripadnosti.
V krogu družine pa je tako, da se še kako držijo starih navad in običajev.
V nedeljo sem recimo opazil, da ko sta bila mlada fant in punca na sprehodu ob morju, je ponavadi bil zraven še en fant. Jaz naivnež sem seveda mislil, da si je fant na randi s sabo pripeljal najboljšega prijatelja, kar mi je bilo precej čudno, saj je takšnih trojčkov bilo precejšnje število.
Zdaj vem, da je tadrugi fant ponavadi kak bližnji moški sorodnik dekleta, ki pazi, da se ne bi dogajale bedarije.....
Pa tudi to, da sem jaz bil edini, ki je naokrog skakal v kratkih rokavih, ni bilo zato, ker sem jaz edini, ki ima izklesan pivski telešček.
Pa da se vrnem k svoji novi znanki. Rojena je v Nemčiji, kjer je končala srednjo šolo, potem pa je nameravala študirati. A je njen foter imel druge načrte. Ker je ona vztrajala pri svojem, poleg tega ni niti hotela slišati za to, da bi se dobivala s fantom, ki je bil všeč njenemu očetu, so se doma odločili, da jo prevzgojijo.
Poslali so jo v Turčijo, k nekim sorodnikom v hribih, kjer je bila deležna prevzgoje v poslušno ženičko, ki bo doma pridno kuhala, čistila in rojevala otroke. Po nekaj mesecih ji je uspelo pobegniti, pri svojih neturških prijateljih iz Nemčije si je naprosila nekaj denarja, ter se lep čas skrivala v Istanbulu, kjer se je tudi zaposlila. Njen oče jo je, ker je nad družino prinesla neskončno nesrečo, dal na listo za odstrel.
Dobesedno.
Za šus v glavo, pipec v hrbet, kij po glavi, karkoli.
Po skoraj enem letu so jo sorodniki odkrili, na policiji so ji rekli, da ji ne morejo pomagati, dokler jo samo iščejo, ampak ji lahko pomagajo šele, ko jo konkretno fizično napadejo.
Zato se je preselila v Izmir, kjer se je spet lep čas skrivala in delala, vmes pa je preko posrednika z očetom dosegla dogovor, da je ne bodo ubili, so pa jo izobčili iz družine in nihče od članov njenega sorodstva ne sme imeti nobenih stikov z njo. Edini, ki se tega ne drži, je njen mlajši brat, ki jo tu in tam kontaktira preko spleta. Pa še on vedno bolj poredko, saj je tudi njega stah posledic, pa tudi pri njem velja rek daleč od oči, daleč od srca.....
Ampak s tem njenih težav še ni konec, saj nima praktično nobenih možnosti, da bi si našla moškega za življenje, ker z izobčeno žensko pač nihče noče imeti opravka.
Povedala mi je sicer število umorov iz časti, ki se zgodijo vsako leto v Turčiji, vendar se ga zdaj ne spomnim in ne bom kvasil številk kar na pamet, je pa število ogromno.
Pa od neprijetnih tem k prijetnejšim.
Odkril, da ima tole mestece tudi lepši del, ne samo industrijsko cono in betonske kocke, vendar se stari del tako sramežljivo skriva ob vznožju hriba, da ga je res težko najti, če nimaš s sabo nekoga, ki ga zna poiskati.
Res prijetno mestece, s palmami, s parkom, z ogromno vodnjaki, starimi hišami, ki so tam že lep čas, 200 let stara mošejo, majhnimi kafiči, v katerih sedijo starčki in vlečejo vodno pipo, pijejo kavico ali čaj in se spominjajo lepih časov, ko v mestu še ni bilo toliko hrupa, ko ni bilo toliko prometa, ko ni bilo neprijetnih vonjav iz industrijske cone......
no ja, to naj bo dovolj za danes, ju3 pa spet novim delovnim zmagam nasproti....

[maliprofi]

benti, komaj sem se priplazil do računalnika, da počasi zaključim ta svoj projekt....
V petek dokončal delo v Manisi, ko je bila zadeva končana, so mi prinesli cel pladenj baklave, da jo zmažem. Ko sem rekel, da nimam posebno rad baklave, mi je vodja proizvodnje povedal, da jo moram pojesti, saj je to del tradicije. Ko namreč kupič nekaj novega, v Turčiji zakoljejo kakšno žival, ker pa jim ni bilo do klanja ovce v proizvodnji, pa je bilo treba zaklati baklavo. Ko sem se počasi davil s tretjim kosom, mi je na pomoč prišla Burcu, zgoraj omenjena deklina, ki mi je prišepnila, da ne rabim pojesti vsega sam, ampak lahko zadevo razdelim tudi drugim in me s tem odrešila muk.Trik je bil samo v tem, da si ostali prisotni niso smeli vzeti, dokler jim jaz nisem ponudil baklave. In ponujeno so hitro pobasali in pojedli.
V soboto zjutraj sva šla naprej, v Izmir, kjer je neka stranka imela težavo s strojem, ki se je občasno pojavljala na vsakih nekaj ur, ki so jo neuspešno poskušali odpraviti mnogi samozvani specialisti in stručkoti. Ko sem slišal, za kako težavo gre, sem jo z majhnim plastičnim kladivcem odpravil v nekaj sekundah.
Ko sem se že veselil, da je mojega delovnega dneva konec, se je vmešal lastnik, ki ni verjel, da je napaka odpravljena, zato sva z Ahmetom tam sedela do dvanajstih in ob čaju opazovala proizvodnjo. Ob dvanajstih pa sem ga odpeljal na letališče, od koder je odletel v Istanbul k svoji jokajoči ženički.....
Sem mu bil kar malo fouš, da se njegova ženička še joka, ker ga nekaj dni ni doma. Moja me, ko sem predolgo doma, sprašuje, kdaj bom spet šel, ko sem na terenu, pa je njena edina skrb, če ji bom nakazal kak ojro, da ji bom olajšal čakanje na mojo vrnitev...

No ja, saj ni točno tako, ampak se pa malo dramatično sliši vseskupaj. V resnici je tako, da me še na poker v lokalne luknje ne spusti rada....

Ko sem prišel v hotel, ter se psihično pripravljal na poležavanje na postelji, ter heftanje sngjev in gledanje televizije, me je presenetil telefon, na drugi strani je bila Burcu, ki je rekla, da je imela neke opravke v Izmirju in da ima čas za kofe.
Pa sem se usmilil dekline. Izvedel, da je Izmir zelo staro mesto, ampak na žalost so večino starih in zgodovinskih zgradb med bliskovito širitvijo mesta podrli, ostalo je samo nekaj malenkosti, med njimi hala, ki jo je zgradil Alfred Eifel, možakar, ki je skonstruiral zelo znano jekleno konstrukcijo v Parizu, ki nosi njegovo ime.
V izmirski jekleni konstrukciji se danes nahaja nakupovalni center, akvedukt iz rimskih časov neslavno razpada, tako kot še marsikaj drugega v tem mestu, kar ni na očem turistom.
Ko sem se zvečer vrnil v hotel, sem ugotovil, da nisem s tem, ko nisem ostal tam, zamudil ničesar. Ogromni whirlpool, ki ga imajo v wellnesu, je suh, ker je nekaj pokvarjeno, savna ni delala, ker je nihče ni uporabljal, fitnesa pa nimajo....
Sem odlaufal en krog v parku in spat.
V nedeljo sem po izdatnem spancu šel spet odkrivat mesta, predvsem z namenom, najti kak bazar, kjer bom ženički kupil jabolčni čaj, ki ga že lep čas neuspešno iščem.
V centru mesta se je pripravljala neka demonstracija, zato je bilo tam še več policije, kot običajno. Na sploh je v Turčiji na ulicah ogromno policije, kar meni osebno ne daje posebnega občutka varnosti, saj v varnih krajih ne rabiš toliko policije, čeprav je policija tista, ki naj bi za skrbela za to, da je varno....
Ljudje, ki so se zbirali za demonstracijo, oz, shod, so imeli kar nekaj tranparentov, policisti so bili videti kot ninja želve, zato sem nekaj časa razmišljal, da bi se pridružil, a ker nisem mogel tako na hitro organizirati kalijevega klorata in žveplove kisline, da bi malo popestril dogajanje in si naredil molotovko ali dve, sem mesto dogajanja zapustil. Ja, fantje, tista stvar s prižgano cunjo na flaši bencina ni prava molotovka. prava molotovka je prefinjeno orožje, goreča cunja pa je za primitivce, ki si ne znajo zmešati pravih tekočin...
Med iskanjem bazarja sem zalutal v ozke ulice, polne trgovinic z vso nepotrebno šaro, majhnih čajnic, lokalčkov, restavracij. Območje, kamor ne zaide veliko turistov. Ampak sem vseeno posrkal nekaj čajčkov, kupil nekaj XXXL vžigalnikov, pojedel nekaj specialitet in se tam zadžal do teme, ki je v Izmirju malo hitreje, kot pri nas.
In na poti proti hotelu, pred neko trafiko spoznal hordo treh Nemcev, ki so krivi za to, da se do danes nisem nič javil, saj so me barabe zvezale in me s sabo vlačili od lokala do lokala, kjer so vame na silo vlivali hektolitre Efesa in rakija.
Ob pozni uri smo med lutanjem po ulicah naleteli na uličko z vrsto lokalov, s pomenljivimi imeni in rdečimi lučkami in dekleti, ki so pomanjlkjivo oblečene stale pred lokali in nas vabile v notranjost.
Priznam, da bi šel noter, ter si ogledal kak trebušni ples, če ne bi alarma vklopilo vabljenje v lokal, kjer so dekleta obljubljala "no mani for seks, no mani for seks fri seks, for no mani.."
Nihče ti nič ne da zastonj, fantje, sem rekel, a Nemci se niso dali prepričati in so si vseeno zbrali enega od lokalov, jaz pa sem si snel vrvi, se vsedel v prvi taksi in ob kričanju Nemcev, da sem navadna pi.zda, počasi odpeketal v hotel.
V ponedeljek zvečer smo z Nemci šli zbijat klina, ki je ostal od prejšnjega dne in moje domneve so so potrdile, saj so zapravili ves keš, ki so ga imeli s sabo, potem pa so jih s trdimi odslovili ven iz lokala.....
V ponedeljek sem moral zgodaj vstati, saj je Ahmet rekel, da pride njegovo letalo ob 6.45. Pa je bilo tako, da sem na letališču izvedel, da je njegovo letalo ob tej uri šele vzletelo iz Istanbula, zato sem na hitro zadremal v avtomobilu, vendar so moj spanec prekinili policisti, ki so mi povedali, da lahko tam parkiram samo 15 minut, zato sem se odpeljal en mali krog, potem pa spet zaustavil na istem mestu, potem pa povedal debelo gledujočim policistom, da sedaj lahko spet parkiram 15 minut, kar je enega malo razjezilo, drugi pa je rekel, da imam prav. In ko sem spet skoraj zaspal, sta se spomnila, da je mojih 15 minut spet mimo.......
Hvalabogu je Ahmed imel tudi naporen vikend, sicer brez alkohola, ampak vseeno naporen, ter je predlagal, da se gre malo vležt v hotel. Še prej sva policala stranko (tisto od sobote) in se napovedala za ob enih, kar je ustrezalo tudi meni, čeprav sem se delal, da se z njegovo idejo ne strinjam...
Potem sva pri stranki še nekaj ur sedela in pila čaj, dokler lastnik ni bil zadovoljen in sva lahko šla...
Ahmet spat, jaz pa, kot že rečeno, z Nemci, ki so prišli v Izmir kot razstavljalci na sejem marmorja, ki se začne v petek, zbijat klina od prejšnjega dne.
Danes spet rutinska zadevščina na enem od strojev, pa jest, pa izklopil telefon, da me Nemci ne bi motili, vmes sem se še skregal z direktorjem hotela, saj mi do štirrih niso uspeli pospraviti sobe, čeprav sem jih na to opozoril že ob dveh, preden sva šla jest.
Sicer ni bilo samo zaradi nepospravljene sobe, ampak tudi zaradi nedelujočega whirlpoola, interneta, ki dela samo tu in tam, tople vode, ki prihaja iz tuša samo v občasnih intervalih, ter še nekaj takšnih malenkosti, ki so značilne za hotele, ki si teh štirih zvezdic niso zaslužili, ampak so si jih dodelili kar sami....
Na tem mestu pa je treba povedati še to, da tečna stranka in dvodnevno pohajkovanje z Nemci ni imelo prav nobenega vpliva na mojo slabo voljo....
huh......
še ju3, potem pa nazaj v istanbul.
In iz Istanbula nazaj proti domu......
gledat tečne babe, otrok, ki te več ne poznajo, ker te tako dolgo ni bilo, k dilerkam, ki te krekajo ob vsaki najmanjši priložnosti, k strankam, ki namesto, da bi ti prinesle čaj vsakih 30minut, nergajo, ker si spil dve kavici v zadnjih štirih urah, oni pa te drago plačajo, ..........
sem razmišljal o tem, da bi mogoče poklical Burcu in jo vprašal, če lahko prespim pri njej,dokler si ne najdem službe in stanovanja.....
mogoče pa si sploh ne rabil iskati stanovanja....
eh, ne.
svinjskega šnicla nimajo, pa modrih oči.
bom vseeno šel raje domov.
nekaj zanimivih fotk pa nalepim, ko se vrnem domov, ker tule bo predolgo trajalo, da jih naloži........